Aljažev dom v Vratih se imenuje po Jakobu Aljažu, župniku, skladatelju in piscu iz Dovjega. Trenutni, je že tretji dom, ki je bil tu zgrajen. Prvi je bil lesen (1896), drugega je porušil plaz z Dolkove špice (1904-1909), tretji, zgrajen leta 1910 prenovljen v letu 1987, stoji še danes.

Prišel je vikend in »babi Tanja« je povabila Mino in Vito na počitnice oziroma na piškote namesto večerje.  Hitro pade ideja za sobotni dopoldanski izlet blizu doma, za katerega se  na koncu izkaže, da ni bil samo dopoldanski izlet ampak čisto pravo potepanje.

Najin izlet v ledeniško dolino Vrata, ki poleg Kota in Krme povezuje Mojstrano in Triglav, se je začel na koncu Mojstrane, na cesti, ki vodi v proti Aljaževemu domu in sami dolini. Parkirišče pri hidroelektrarni si vzameva za najino izhodišče, zato tam tudi parkirava. Cesta je bila zasnežena in ob najinem prihodu še skoraj neokrnjena. Po približno štirih kilometrih hoje prideva do slapa Peričnik, za trenutek postojiva, se naužijeva pogleda in narediva nekaj fotografij. Nadaljujeva naprej po cesti, ki se kmalu začne vzpenjati. 

Po dobri uri hoje se vzponi končajo in prijetna pot ob sončnem vremenu brez oblačka ponuja veličastne razglede. Obdaja naju zasnežena pokrajina, tišina in zasnežene smreke. Vseeno pa je pot precej bolj naporna kot poleti, saj je hoja po zasneženi podlagi na začetku zabavna, minutko kasneje že malo manj, na koncu pa nama je porabila kar nekaj energije. 

Za razliko od poletnih dni, pa je bila to v tistem trenutku ena izmed najsamotnejših poti, saj razen sledi turnih smučarjev, ki so bili tu že pred nama nisva srečala nikogar. Končno le zagledava, do roba strehe zasnežen Aljažev dom, pri katerem si vzameva čas za čaj in nekaj malega oreščkov, ki pa glede na dolžino prehojene poti niso zadoščali niti za enega kaj šele za oba. Kar hitro se odločiva za povratek v smislu prej greva, prej bova imela slastno kosilo.

Kot sem omenil že na začetku se je najin dopoldanski izlet malo podaljšal, (trajal je 6 ur), pa vendar je dolina pozimi veličastna in jo vsekakor toplo priporočava in se sigurno še vrneva. 

Če vprašate mene je za male tegobe, ki sva jih imela na poti itak kriva Urška, ker …zato se je na koncu oddolžila s pico, ki sva jo spotoma prevzela v gostilni  Kralj Matjaž. O tem kdo je pico častil pa naslednjič.