Planica je ledeniška dolina v severozahodnem delu Julijskih Alp, ki se razteza od naselja Rateče do naslednje doline Tamar. Je svetovno znana po smučarskih skakalnicah in letalnicah, kjer je bila prava skakalnica zgrajena že pred letom 1930, rekorde pa postavljajo že od leta 1934. Leži pod gorsko verigo Ponce, ki jo od juga proti severu tvorijo Zadnja, Srednja, Visoka in Mala oz. Rateška Ponca.
Na pot sem se odpravil v družbi našega kuža Asa. Iz Hiše 109 sva se odpeljala z avtomobilom proti mejnemu prehodu Rateče do krožnega križišča, kjer (pri vasi Rateče) zavijemo levo v Planico in dolino Tamar. Cesta se tam zmerno vzpne in nas kmalu pripelje do velikega parkirišča pri skakalnicah v Planici, kjer sva tudi parkirala. Dolina Tamar (1108 m) je dejansko nadaljevanje doline Planica. V dolino vodita dve poti, midva sva izbrala široko prodnato cesto. V poletnem času pa je bolj primerna pot, ki poteka skozi gozd in daje prijetno senco. Dolžina poti je cca. 3.5 km, obe poti pa sta primerni tudi za mlade družine z otroškimi vozički. Višinska razlika med planinskim domom v Tamarju in parkiriščem v Planici pa je cca. 150 m.
Celotno pot do planinskega doma v Tamarju sva pretekla, za kar sva porabila približno 20 minut. Tamar je zasluženo ena od najlepših ledeniških dolin. Rateški kmetje so tam izkrčili gozd, uredili skupne pašnike in postavili pastirsko kočo oziroma ovčjo sirarno. Danes na tem mestu stoji planinska postojanka Dom v Tamarju, oziroma v Zelju, kot domačini pravijo temu travnatemu območju.
Za domom sva prišla na razpotje poti, kjer sva se usmerila na levo kolovozno pot v smeri Slemenove špice in Črnih vod. Pot se skoraj nič ne vzpenja in po dobrih desetih minutah sva že na prodišču Črnih vod.
Nadaljevala sva po markirani poti, po levi strani hudourniških nanosov, iz katere se na levi strani vidi slap Črne vode. Kmalu sva prišla do grape, kjer je pot malo slabše vidna, vendar ves čas poteka po levi strani. Začetni del je bil malo bolj težak in ni primeren za najmlajše, saj je potrebno premagati kar nekaj visokih skal, ki so v primeru slabega vremena tudi zelo spolzke. Tudi As je imel na začetku malo težav s preskakovanjem, vendar pa omenjeni del zapustiva že po slabih desetih minutah. Kmalu se nama na levi strani odpre prehod oziroma planinska pot. Nadaljevanje je lahkotno, saj gre pot za nekaj časa v gozd, kaj kmalu pa naju pripelje do pobočij macesnovega gozda. Med potjo sva našla sva celo manjši studenček, kje se je As lahko odžejal. Sledila je hoja po meliščih in prodih, ter proti koncu nekaj minut strmega vzpona do sedelca Slatnica.
Tu sva nadaljevala levo po poti, ki naju je v nekaj minutah pripeljala do značilnih jezerc na Slemenu. Od tu sva že videla vrh Slemenove špice, ki sva ga dosegla po nekaj minutah.
Lahko bi se odločila za krožno pot in bi se v Kranjsko Goro vrnila preko Vršiča, ampak se nama je mudilo (no Asu se ni, meni se je), zato sva se vrnila po enaki poti domov. Končni čas je bil malo nad 4 ure, ampak, lahko rečem, da nisva šla najbolj počasi. Mislim, da bi družina za omenjeno pot potrebovala približno 6 do 7 ur, s predvidenimi postanki pri koči, na vrhu,….Celotno najino popotovanje lahko preverite tudi na povezavi: https://www.komoot.com/tour/